blog
Moč prepričanja in samoozdravitev

Danes je moja knjiga Mali in veliki čudeži »zunaj« že skoraj pet mesecev. Zares lepi so odzivi in zapisi nekaterih bralk in bralcev, ki so mi seveda ogreli srce. Vseh odzivov sem vesela, zanimivo pa me je najbolj razvnel in pripravil k nadaljnjemu razmišljanju odziv prijateljice, ki mi je rekla: “Veš, vse v knjigi je vse super, samo tisto o ščitnici, tisto pa ne vem, no…, « in je nejeverno odmajala z glavo. 

V knjigi sta namreč dva dodatka, oba dovolj provokativna, da zdramita uveljavljeno zasidrana prepričanja pa tudi kolektivni trend razmišljanja ali odnosa do marsičesa. 

Prvi dodatek se nanaša na samoozdravitev ščitnice. Pišem o tem, kako si je možno ščitnico pozdraviti na enostaven, hiter in naraven način. No, in s tem se moja draga prijateljica ni zmogla strinjati. Ta »čudež« se ji zdi preveč. In to kljub temu, da se poznava prav zadnjih deset let, odkar teh težav nimam in sem zdrava. Pomislila sem, da je vse svoje, ne najmanjše zdravstvene težave doslej reševala z rednimi obiski zdravnikov na z »doktrino« uveljavljen način. 

Presenetilo me je torej, da je lahko zlahka sprejela kopico drugih opisov nenavadnih pripetljajev in razvojev dogodkov, ki se bi meni zdeli bolj neverjetni, kot to, da si ščitnico lahko pozdravimo sami. 

Prijateljici sem odgovorila le: »Zdaj nas je že kar nekaj, za katere vem, da smo si ščitnico pozdravile same. »A res?« »Ja, čisto zares!«

Pogovor nama je rahlo zamrl. Uvidela sem, da so prepričanja kot ocean; velikanska, mogočna, determinirajoča, ne da se jih preplavati v enem samem dnevu…

Opažam, da se mnogi zdrznejo ob trditvi: «Tako kot (ščitnični) hormoni zdrsnejo iz ravnovesja, tako se povrnejo nazaj v ravnovesje«. Ta trditev marsikomu zaustavi misel: 

»Kaj? Kako?« In mnogi imajo ne le na koncu jezika: »Ne, tako enostavno pa to ne gre!« “Zdravniki že vedo!”

Kaj pa trditev: »Če so žolčni kamni nastali sami, lahko sami tudi izvodenijo.« Aaaa, ne, ne!« “Še nisem slišal. da bi se to zgodilo.”

Ali pa: »Visok krvni pritisk ne rabiš zdraviti s tabletami, umiriš ga lahko na preproste in naravne načine.« In že slišim glas. »Ja, pa kaj še!«

Ali pa…

Možnosti je ogromno.

Najbrž zmotijo misli: Nikogar ne poznam. Nisem še slišal. Pa saj vedno zdravniki pravijo tako. Pa saj poznam samo take, ki so se vsi po vrsti zdravili pri zdravniku. In še kake druge.

Seveda k tem prepričanjem znatno pripomore stavek, ki smo se mu z gledanjem (neumnih ali lahkotnih) nadaljevank in (objektivnih?) poročil prostovoljno in dobrovoljno leta in leta izpostavljali večkrat dnevno: «Posvetujte se z zdravnikom ali farmacevtom. Posvetujte se z zdravnikom ali farmacevtom. Posvetujte se z…« Poleg tega je tu obvezno zdravstveno zavarovanje; ker itak bomo bolni, zato ga rabimo. To je dobro za nas. Nadalje vas v lekarni, čeprav greste samo po čistilno mleko za odstranjevanje make-upa, urejena mladenka v belem nagovori: »Ali že imate našo kartico zvestobe?«. Ko so jo uvedli, sem si mislila in ji tudi odgovorila: »Pa kaj mi pravzaprav želite? Da bom kar naprej »zvesto« bolna in prihajala k vam po nakupih vsak teden ali vsak dan znova?« 

K prepričanjem prispevajo tudi vse nadaljevanke tipa Berg doktor, Junaki iz urgence, Dobri zdravnik, simpatična Bolnišnica na koncu mesta itd. kjer so zdravniki v belem nesporne avtoritete.

Pa mnoge oddaje, npr. že zjutraj trenutno na Planetu z naslovom »Vaše zdravje, naša skrb.« Jasno je, da je naše zdravje naša skrb, a tako fino je, če se s tem ukvarja kdo drug…”

Pa seveda vse nedolžne pripombe znancev v smislu: “Joj, tam me nekaj boli, ali – ne počutim se v redu, ne vem, kaj je narobe, moram k zdravniku…«

Tako ni čudno, da zlahka trčimo na moč uveljavljenega prepričanja, da nas lahko pozdravi le nekdo drug, zdravnik. Če smo vse življenje rasli v veri, da se nekaj ne da samopozdraviti, da nekaj ni možno, da se pozdravi zgolj takrat, če gre človek k zdravniku, če naredi tako in tako, potem je to za nas tako in nič drugače. 

Skratka, ne morem zameriti. Daleč od tega. Le izkazujem razumevanje. Do vseh, ki se prebujamo.

In tako se moram seveda spomniti tudi svojih dni, ko sem verjela enako: da mi lahko pomaga le zdravnik in farmacevtske tablete (katere sem pridno, v natančno predpisani uri, nesrečno splakovala po grlu več let). Druge poti nisem poznala. Nisem imela časa zanjo.

Kaj in kako se je torej spremenilo?

Najprej nisem vedela, kaj naj bi prijateljici najprej odgovorila. Pozna me deset let, ni me videla bolne… V mislih se mi je pojavilo kar nekaj knjig in naslovov knjig, ki obravnavajo te teme, začenši z Biologijo prepričanj Dr. Bruce Liptona do pojma »Omejujoč racio« iz knjige Psi. Sploh s tem pojmom sem se tudi sama precej dolgo ukvarjala. Namreč: če je racio ali razum res omejen in tako omejujoč, kako lahko potem isti razum dojame pojave, stvari iznad dosedanjega raz-um-evanja?

Mislim, da je pravi odgovor pravzaprav, da odgovora ni. Odgovor je kvečjemu v večnem velikem vprašaju, pretresanju dejstev, resnice, dokazov, odprtosti, zvedavosti, pa tudi v hudomušni nagajivosti. 

Vsako splošno uveljavljeno trditev pretresajmo, če velja tudi za nas. Prepričanja zamenjujmo za poizvedovanja, zastavljajmo si vprašanja: »Kaj pa, če?« Ja, igrajmo se igro »Kaj pa, če?«.

Tako sem si tudi sama, vedno znova, leta dolgo, zastavljala le eno vprašanje:« Kaj pa, če je tam nekje nekdo, ki se je pozdravil sam?« “Kaj pa, če se pozdravim sama?” Ohranjala sem odprtost in zvedavost in trmo ter iskala…in našla.

Pričakovanja so neznansko pomembna! So samouresničujoča prerokba, zato jih moramo redno pretresati in zračiti. V korist svojega zdravja.

Scroll to Top